Članki
Evropa Latinska Amerika in Karibi Afrika Oceanija Severna Amerika Drugo Azija in Bližnji vzhod
Alľirija
Alžirija, varna med nevarnimi
Bili smo štirje, štirje »norci,« ki nismo vedeli, kam bi sami s seboj. Padla je ideja, pa naj bo to Alžirija. In da potovanje še bolj začinimo, smo se tja odpravili v višku poletja, takrat ko je sonce najbolj žgalo, takrat ko potencialnim samomorilcem niti na pamet ne pride, da bi se razstrelili, takrat ko je puščava prazna in nedolžna, takrat ko se vse upočasni in še dodatno umiri.
Besedilo in fotografije: Senad Osmanaj
Dolina M'zab in sekta Ibadi
Dolina M'zab je tista, kamor so se preselili Berberi s severa še v času, ko so jih preganjale islamske vojske. Tukaj, v dolini, so ustanovili pet naselij in se po dolini poimenovali v Mozabite. Najbolj znana oaza je Ghardaja, ki je pomembno trgovsko središče severne Sahare. Zanimivost te doline je islamska sekta Ibadi ali bolj popularno kar Mozabiti. Prvič sem se srečal z muslimanskimi ženami, ki so bile popolnoma zakrite, le eno oko je previdno štrlelo izpod pregrinjala, tudi moški so nosili široke dolge hlače, ki so segale pod kolena. In ko smo začeli malce vrtati, smo izvedeli, da gre za eno prvih teoloških šol islama, ki je nastala okoli 50 let po Mohamedovi smrti, in da gre za sekto po sunitski veji islama, ki je najbolj razširjena v Omanu in je tudi edina Ibadi država. Ustanovitelj teološke šole je Abdullah ibn Ibad at Tamimi, a verniki zagovarjajo stališče, da je tisti pravi ustanovitelj sekte Jabir ibn Zaid al-'Azdi iz Nizwa v Omanu. Ibadi za razliko od drugih muslimanov priznavajo zgolj prva dva kalifa Abu Bakra in Omarja, poročene ženske v javnosti kažejo zgolj eno oko zaradi spoštovanja do moža, tiste, ki niso poročene, pa obe. Ženske so oblečene v popolnoma bela oblačila, medtem ko naj bi moški nosili belo srajco in kapo ter seveda značilne hlače, ki so jih nosili po vsej Alžiriji vse do prihoda Francozov. Iz Danijevega dnevnika: »Do odhoda avtobusa se potikamo po bazarju, kjer sva s Senadom varno izza zidu »streljala« enooke, vse dokler obeh ni nahrulil dvooki s širokimi hlačami. Takoj sva vedela, da naju ni povabil na čaj, ampak da je čas za odhod. Senad, vstani. Adijo, gremo.«
Po obisku El Queda in plaže na Mediteranu smo prispeli nazaj v Alžir, bližal se je čas odhoda. Bila je zadnja noč. Na črno smo kupili še vino in zavili v park. Citat iz Danijevega dnevnika: »Danes je sedemnajst let, odkar sem nehal kaditi. Zdaj tukaj v mračnem parku si bom zato privoščil en liter slabega rdečega vina. Upam, da ga bom prej spil, preden me bodo odpeljali. Par sumljivih tipov je policija že odpeljala, tudi nekaj lojalnih državljanov. Eden je samo neprimerno zazehal in spraznili so cel park, razen nas, ki imamo tri litre vina za hrbtom, in nekaj klošarjev, ki nimajo nič in neprestano pogledujejo v naše tetrapake, zavite v lokalni dnevni časopis. Vino že deluje. Tjaša vidi tiste klošarje že kot policiste v civilu. Toplo mi je. Park je trenutno prazen. Zdaj vsaj v miru pijemo. Vse sumljive tipe so odstranili najbrž samo zaradi naše varnosti. Tudi to je Alžirija!«
Članek lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Horizonta št. 72 februar 2008
Za naročilo revije lahko kliknete sem.
Vprašanja in odgovori (0)
