Ker sem deželo želela doživeti z domačini, sem se včlanila v organizacijo WOOF – »Work on Organic Farms«. Gre za delo na organskih kmetijah, kjer sem dobila knjižico, v kateri so navedene družine, ki so pripravljene sprejeti popotnika, mu nuditi prenočišče in hrano, v zameno za štiriurno delo. In tako sem imela čast, da sem bivala pri treh družinah. Ena je bila angleška, ki se je za stalno preselila na Novo Zelandijo, druga je bila novozelandska, vendar je par 15 let živel v Angliji, sedaj pa sta se vrnila, da bosta raje svoje otroke vzgajala v rodni deželi. Tretji par pa je bil mešan, gospa iz Nemčije, poročena z Novozelandcem. Kar lep miks kultur in bilo je prav zabavno. Pri enih sem se igrala z otroki, pri drugih zalivala vrt, pomagala pri vsakdanjih opravilih ter se jim pridružila na izletih in počitnicah. Na Novi Zelandiji je najti mešano kulturo, saj tu živi narod sveta, še največ je Azijcev. Od skoraj štirih miljonov prebivalcev, je le 15 % Maorov, prvotnih prebivalcev te dežele. Zato sem se že prvi dan počutila kot domačinka in ne turistka, tudi ljudje v trgovinah niso odreagirali na moj drugačen angleški naglas, tu je tak in drugačen naglas nekaj čisto vsakdanjega.

Časa je bilo na pretek in ko nisem stanovala pri družinah, sem potovala po prostrani deželi. Severni otok sem prevozila z avtomobilom. Avto je bil moj drugi dom, kjer sem si udobno namestila posteljo. Se pravi, deka in nekaj cunj za mehko udobje ter spalka. Bilo je zelo adrenalinsko. Na Novi Zelandiji te ne preganjajo, če spiš zunaj oziroma v avtomobilu. Je dokaj varno, vendar vseeno si je potrebno poiskati nek varen kotiček, kjer boš preživel noč. Tudi nepridipravi se lahko najdejo. Varno je spati tudi v šotoru, saj na Novi Zelandiji ni najti nevarnih in strupenih živali. Najbolj adrenalinska noč je bila na skrajni severni točki Nove Zelandije – Cape Reinga. Oddaljena od prve civilizacije kakih 25 kilometrov. Tišina in le bučanje valov in vetra je odmevalo v mojih ušesih. Sunkoviti sunki vetra so bili tako močni, da so premikali moj avto. Jutro je bilo nebeško, samota, nobenega turista, le jaz in Cape Reinga. Tu sem čutila, da sem svobodna, da bi lahko poletela kot ptica, tja daleč čez širno morje. Severni otok je poln čudovitih peščenih plaž. Zelo znana je 90-miljska plaža in se jo da prevoziti tudi z avtomobilom. Si predstavljate 90 milj same ravnine, peščenega peska in zraven morje? Nekatere plaže tudi samevajo, nobenega turista in taka je bila zame še bolj mikavna. Tu sem si izpolnila dolgoletno željo, ježo po dolgi peščeni plaži, med neštetimi vijoličnimi rožicami, veter v laseh in jaz ter moj beli konjiček. Sanjsko! Plaža je namreč v privatni lasti Maora, kateremu je država vrnila vzeto ozemlje, ki so si ga prilastili belci. Tukaj se lahko začne dolga zgodba, kako leta 1840 Maori podpišejo sporazum z belci, Angleži, Treaty of Waitangi, sporazum o delitvi in koriščenju zemlje. In kako zdaj, po skoraj 170 letih skupnega bivanja in deljenja zemljo država postopoma vrača nazaj. Še je čutiti neko napeto vzdušje med tema dvema stranema.